Koliko časa še Slovenec bom,
potomec prednikov, junakov?
Koliko se predajal snom,
da pametnih smo rod in ne bedakov?
Peščica si privzela je vso moč
in krade brez milosti narodu kri in znoj.
Smejé se narod stiskajo v obroč:
njih droga jim denar je in opoj!
Na drugi strani solze izigranih,
brez dela so, brez kruha, brez ponosa,
iz domóv in stanovanj na ulice pregnanih,
kosi jih bede kosa, kruta,neugnana!
Na svoji zemlji mi gojimo parazite,
ki so zajedli se v prav vse,
se ne ozirajo na lačne, redko site,
da le denar v njih žepe vre!
Prodali bodo vse, kar smo zgradili.
z odrekanjem smo obnovili dom!
Nam VI s pohlepom sanje ste ubili:
kako lahkó živite s svojim zlom?
Prišel bo dan, ko boste vse zgubili
in z vrha padli do peklá,
čeprav ostali boste zdravi, živi,
čutíli boste, kako je biti brez vsegá!
Nakradeno dobili bodo spet lastniki,
ker narod rekel bo nekoč:,,DOVOLJ!«
Vrníli boste plen in narodu ga dali,
da končno bo ogrožen VAŠ obstoj!
Da vnuki dolgo bi poslušali besede,
ki me jih mama kot otroka je učila.
Po vojni, sredi ruševin in strašne bede,
Slovensko pesem s srcem je zapela!
Sedaj borimo se za košček kruha,
v nekoč bogati zemlji, polni izobilja!
Za reveže vodilni nimate posluha,
saj zákoni ne nosijo obilja .
Zakaj ob omembi pokojnin kar pobesnite?
Generacije so s trdim delom jih sluížile!
Stare, ki garáli so, sploh ne trpite,
ko umrli bodo, le njih kosti bodo zgorele!
Mladih se bojte, ki pri starših živijo!
Za njih ni dela, bodočnosti, družine!
Premnogi vzeli bi, če le ga dobijo,
čas njih dragocen, le v prazno zdaj gine!!
Vi, ki brez srca ste, bodite prekleti!
Vi ste krivi, da raj nam postal je pekél!
Prodali boste tujcem, kar borci so braníli.
Slovensko, našo pesem, bo še kdo zapel…
Oh, domovina, komu boš še mati?
Oh, domovina, omu boš še mat??
