Odšel sem mlad, z domom v očeh,

za domovino v rokah

in materinim glasom

globoko pod srcem.

Pod prstjo še vedno slišim

korake svojih bratov,

v koreninah šepeta kri,

ki je nekoč tekla za vas.

Nisem vedel ali bom še kdaj

stopil čez domači prag.

Vedelo pa je moje srce,

domovini svobodo nazaj!

Danes poslušam vaše korake

nad svojo glavo.

Slišim smeh, pa tudi jok.

In iščem podobne junake.

In tiho vprašam zemljo:

“Ali še pomnijo,

čigava kri je v njej?

Ali še živijo ljubezen, do domovine,

ko stopajo po tvoji grudi,

ali je to postala le besedna fraza,

ki v tišini temne noči izgine?

Mi smo jim priborili jutro. In svobodo.

Vi pa povejte nam,

ki spimo pod tole gomilo,

ali jo danes varovati še znali bodo?”

Avtorica: Patricia Kovač