70. obletnice OF in 20. obletnice samostojne države Slovenije

(Govor SLAVKA GRČARJA, podpredsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, 27.4.2011 na Sromljah)

Spoštovani(a) gospod(a)
župan(a)
drage tovarišice in tovariši,
cenjeni prijatelji!

Najprej vsem prisotnim prav lep pozdrav v imenu predsedstva Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije. Še posebej prisrčen pozdrav pa vsem iz teh krajev, ki ste ali so preživeli kalvarijo druge svetovne vojne in ki so s trpljenjem in žrtvijo doma, v izgnanstvu ali v partizanskih enotah kakorkoli prispevali k takratni naši skupni zmagi in s tem k temu, da lahko danes praznujemo svobodni na svoji zemlji v svoji domovini in suvereni državi.

Danes je državni praznik – dan upora proti okupatorju, ki je obenem praznik OF in praznik naše Zveze borcev. Na tej proslavi pa se spominjamo tudi 67. obletnice ustanovitve legendarnega Kozjanskega odreda. In 1. maj je pred nami. Več kot dovolj razlogov torej za proslavo in pozitivne spomine na preteklost in predlagam tudi nekaj optimističnih pogledov v prihodnost.

Državni praznik upora proti okupatorju je, kot smo danes že slišali, predvsem spomin na čas, ko je bila v noči na 27. april 1941 ustanovljena uporniška organizacija, nekaj pozneje poimenovana: Osvobodilna fronta slovenskega naroda. To praznovanje je spomin in opomin na ponosno in težko obdobje štiriletnega boja za svobodo slovenskega naroda izpod nemškega nacizma, italijanskega fašizma, madžarskega hortijevstva, ter ob robu Slovenije tudi izpod hrvaškega ustaštva. Je spomin in opomin na najtežje, toda tudi na najveličastnejše obdobje v slovenski zgodovini, ko je bil slovenski narod obsojen na smrt, razselitev ali potujčenje in ko si je z nadčloveškimi napori, trpljenjem in velikimi žrtvami izboril obstanek na svoji zemlji in svojo svobodo. Velika večina sedanjih prebivalcev Slovenije teh dogodkov ne pomni, ker so bili rojeni med ali po vojni. Zato si težko predstavljajo kakšni hudi časi so bili to. Ne le takratna Jugoslavija in v njej Slovenija, vsa Evropa je bila na kolenih pred zmagovitimi silami osi pod vodstvom nacistične Hitlerjeve Nemčije. Še Winston Churchill, takratni predsednik vlade svetovne velesile Velike Britanije, je tedaj lahko obljubil le znoj, solze in kri v veliki bitki z nacifašistično zločinsko mašinerijo. Zato je bila odločitev za upor pred 70. leti toliko pomembnejša in usodnejša.

OF je na temelju svojega svobodoljubnega protiokupatorskega programa v svoje vrste in v vrste svojih množičnih organizacij, dejavnosti in služb pritegnila stotisoče Slovencev. V zgodovinsko kratkem času je organizirala uspešno narodnoosvobodilno partizansko vojsko, v kateri se je daljši ali krajši čas borilo prek 100.000 borcev in množično narodno zaščito. V najtežjih vojnih razmerah je ustanovila in aktivirala mrežo narodnoosvobodilnih odborov in od terenskih do vrhovnih organov udejanila pravo državo v državi. Da ne govorimo posebej o partizanskem zdravstvu, šolstvu, pesništvu, tisku in ostalih drugih vrstah kulturne in umetniške dejavnosti ali pa o razvejani mreži preskrbovalne, proizvodne, obrtne in drugih vrst gospodarskih dejavnosti, vključno s partizanskim denarjem.

Partizanska vojska je bila od sredine 1943. leta priznana kot zavezniška vojska velike antihitlerjevske koalicije. Zrasla je od 35 čet leta 1941 v armado, ki je ob koncu vojne imela v boju 31 slovenskih brigad in 13 odredov, v 7 divizijah v 7. in 9. korpusu in v 4. operativni coni s skupaj več kot 37.000 oboroženih bork in borcev. Med njimi tudi borci za to območje in za vso Slovenijo zelo pomembnega Kozjanskega odreda, ki so veliko prispevali k skupni zmagi.

Spomini bledijo, obujamo pa jih ne za nas starejše, pač pa za nove rodove, da ne bi pozabili kako velika dragocenost sta mir in svoboda in kako drago smo ju morali plačati. Ne z zlatom, pač pa s krvjo in trpljenjem tisočev in tisočev partizanskih borcev, aktivistov OF, zapornikov, taboriščnikov, talcev, izgnancev, beguncev, pa tudi drugih skupin zlasti nemočnega civilnega prebivalstva. In spominjamo se zato, ker smo ponosni, da smo se v okviru Osvobodilne fronte slovenskega naroda uprli tako rekoč golih rok neskončno močnejšim okupatorjem, ki so namenili uničenje slovenskega naroda in iz tega upora izšli kot zmagovita zavezniška sila. Z zmago smo dosegli ponovno združitev Primorske z matičnim narodom in samostojno republiko v okviru takratne jugoslovanske zveze, ki je bila vsestranska podlaga za popolno osamosvojitev Republike Slovenije v letu 1991, po skoraj soglasni plebiscitarni odločitvi in po uspešni vojaški in policijski obrambi novo razglašene suverenosti.

Se pa najde nekaj politikov, novinarjev, klerikov, celo zgodovinarjev in drugih podobnih, ki se požvižgajo na to, da je bil narodnoosvobodilni boj najveličastnejše in najtežje obdobje v slovenski zgodovini. Pri tem prezrejo tudi veličino žrtev in trpljenja stotisočev Slovencev in nesramno manipulirajo z zgodovino v skladu s svojimi političnimi interesi. Tako večkrat slišimo in beremo: žrtev ne bi bilo, če partizani ne bi napadli, ali če bi se pravočasno umaknili, ali še bolje, če jih sploh ne bi bilo. Pri tem jih ne zanima, da okupatorji niso imeli ne božje ne človeške pravice zasužnjiti in terorizirati naš narod in načrtovati in prakticirati njegovo potujčenje in iztrebljanje. Nobenega zgodovinskega dvoma ni, da so nacistični in fašistični okupatorji krivi za vse zlo in za vse žrtve in za vso škodo. In z njimi tisti, ki so jim pomagali, saj je kolaboracija kriminalno, zločinsko dejanje, za katerega je bil tudi v kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije v soglasju z mednarodnim pravom zagrožen dolgoletni zapor, za bojno sodelovanje pa smrtna kazen. Prav tako ni nobenega dvoma, da ima vsak narod pravico, da se brani, zato je bil upor okupatorjem popolnoma upravičen in mednarodno priznan kot pomemben del velike zmagovite zavezniške antihitlerjevske koalicije.

Drugi zopet trdijo: NOB da, revolucija pa ne! Čudna trditev, saj vsi vemo, da je sporedno z razvojem NOB na osvobojenih ozemljih nastajala nova ljudska oblast, ker se je stara spajdašila z okupatorji in z njimi tudi odšla. Ločitev NOB od revolucije bi pomenila, da bi s porodno vodo vrgli stran tudi dojenčka.

Ali naslednja taka trapasta trditev: svobodoljubni partizani da, komunisti pa ne. In vendar so bili komunisti poglavitni organizatorji OF in NOB, najbolj izpostavljeni v boju in največkrat tudi najboljši borci, med katerimi je bilo sorazmerno tudi največ žrtev. V ta okvir spada tudi pobalinsko blatenje komandanta slovenske partizanske vojske Franca Rozmana Staneta ob izdaji slovenskega kovanca za 2 EUR.

Nadalje:
Pred nedavnim smo slišali javno izjavo znanega politika, da je bila OF prevara. To je neresnična in zlonamerna trditev, saj je bila OF slovenskega naroda v resnici najbolj množična politična organizacija na celotnem etičnem slovenskem ozemlju, učinkovita organizatorica partizanske vojske in organiziranega političnega, gospodarskega in kulturnega življenja v zaledju. Prevarani pa so bili vaški stražarji in pripadniki protikomunistične milice pod fašistično komando in pripadniki slovenskega domobranstva, kot enote nemške okupacijske policije. Te so okupatorji ustanovili, oborožili, preskrbovali in plačevali in jih pošiljali v boj proti lastnim bratom, češ, da se borijo za vero in Boga. Prisegli so okupatorju in ob tem verjeli, da se bodo ob koncu vojne združili z zavezniki in pod njihovim varstvom zavladali v Sloveniji. Njihova prevara je mnoge nazadnje pripeljala v smrt, ker so bili gluhi za vse pozive iz Londona, iz Beograda in od vodstva OF naj zapustijo okupatorje.

V ozadju vseh navedenih in podobnih zgodovinskih manipulacij je želja opravičiti kolaboracijo, češ, da so se domobranci in drugi oboroženi sodelavci okupatorjev vendar prvi borili proti komunizmu, ki je enako ali še bolj zločinski kot sta fašizem in nacizem. Pri tem seveda nič o dejstvu, da je bil komunizem povsod po svetu in pri nas med drugo svetovno vojno sestavni del demokratičnih sil, ki so se pod vodstvom velikih zaveznikov ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze borili na življenje in smrt z največjim zlom tistega in vseh časov s fašizmom in nacizmom.

Kakorkoli, zgodovina se je zgodila taka kot se je. Za nazaj jo lahko narobe povzemaš ali razlagaš, a je spremeniti ne moreš. Zato bomo dogodke iz NOB še naprej častili s spoštovanjem in s ponosom. V NOB smo namreč ustvarili predpogoje za razvoj Slovenije v sedanjo moderno državo, v kateri je sicer obilo težav in problemov nastalih zaradi svetovne krize ali podedovanih iz prejšnjih let, niti približno pa ni vse tako črno, kot nam hočejo dopovedati številni politiki in mediji. Mnogo preveč je sovražnega govora, senzacionalističnih pretiravanj in posploševanj, aferaštva, zarotništva, privoščljivosti, pesimizma, spodtikanja, katastrofičnosti in podobnih nečednosti. Vse po načelih, da ni novica, če ni slaba novica, sicer pa čimslabše je njim, tem boljše za nas, ko gre za delitve na »naše« in »vaše«.

Tudi v Zvezi borcev smo kritični do vlade in predvsem tudi do prepirov v koaliciji. Toda upoštevamo, da je ta vlada nasledila krizne razmere in vseeno storila tudi marsikaj pozitivnega, n.pr. dvig minimalnih plač, rešitev problema izbrisanih, korektura vojnih zakonov, arbitražni sporazum s Hrvaško, preganjanje tajkunov, pokojninska reforma, umiritev oz. odprava gospodarske recesije itd. Prav tako nismo slabi v mednarodnih primerjavah. Po indeksu človekovega razvoja, ki obsega gospodarske in družbene razmere smo med 134 državami sveta na visokem 29. mestu, po javnem dolgu je na boljšem v Evropski uniji pred nami le Luksemburg, z javno porabo in proračunskim primanjkljajem smo na evropskem povprečju, smo med evropskimi državami z najnižjo stopnjo brezposelnosti itd. Veliko problemov, toda ni vse zanič in ni vse narobe.

Letos praznujemo 70. obletnico ustanovitve OF in 20. obletnico osamosvojitve Republike Slovenije. Na oba dogodka smo zelo ponosni, ker sta nam vsak na svoj način omogočila, da danes živimo v svobodi in v miru. In kakorkoli se nekateri otepajo te zveze je vendarle povsem jasno: brez NOB ne bi bilo prejšnje republike, vključno s Primorsko, brez nje z razvitim gospodarstvom, družbenimi službami, državno upravo, oboroženo teritorialno obrambo in policijo, pa tudi osamosvojitve ne, ali vsaj ne take. Zato obe obletnici praznujemo s ponosom za nazaj in z optimizmom za naprej.

Čestitam vam k vsem praznikom, ki jih omenjamo danes, se vam zahvaljujem za pozornost in vam želim lep dan danes in vse naslednje dni. Pozdravljeni!

Slavko Grčar