Danes se spominjamo 11. aprila 1941, ko so v Ljubljano vkorakale fašistične enote italijanske vojske. Ta dan pomeni začetek enega najtežjih obdobij v zgodovini našega mesta in naroda.
Okupacija je prinesla sistematično nasilje nad civilnim prebivalstvom. Nacifašistični okupacijski aparat je temeljil na terorju, represiji in poskusu podreditve ter raznarodovanja. Izvajale so se množične aretacije, streljanje talcev kot oblika zastraševanja, požigi, prisilne internacije in deportacije v koncentracijska taborišča, kot sta bila Rab in Gonars. Mnogi se od tam niso nikoli vrnili. 
Prepoved slovenskega jezika v javnem življenju in sistematično uničevanje narodovega tkiva sta bila del načrtnega poskusa izbrisa identitete.
To je bil organiziran teror nad civilnim prebivalstvom. A prav v teh razmerah se je začel krepiti odpor. Ljubljančani in Ljubljančanke niso klonili — kljub strahu, izgubi in nasilju so se povezali v boju za svobodo, dostojanstvo in prihodnost. 
Naj bo ta dan opomin in zaveza, da ohranjamo spomin na pogum in žrtve vseh, ki so se uprli okupatorju. Njihova dediščina nas uči, da svoboda ni samoumevna in da jo je vedno vredno braniti. 
