Rodil se je v Krški vasi pri Brežicah na predbožični večer, 23. decembra 1918, v družini matere Mice (pred poroko Račečič) in Lojza, zidarja. Imela sta štiri sinove. Eden je še majcen umrl, ostali so najstarejši Ivan, srednji Lojze in najmlajši Franci. Mama njim je umrla, ko je bilo Lojzetu 14 let in k sebi ga je vzela v Celje mamina sestra Anica, poročena Žagar. Pri njej in njenem možu je potem hodil v srednjo trgovsko šolo. Po koncu šolanja je dobil službo pri brežiškem odvetniku Zdolšku, kjer je bil pisarniška moč. Vmes je šel še služit vojake kraljevine Jugoslavije.

Ob začetku druge svetovne vojne so ga v pisarni opozorili, da ga išče zasedbena nemška oblast tako, da se je pravočasno izmuznil in krajši čas bival v hiši Klavževih v Kostanjevici, od koder je skupaj s člani družine Dragan in še nekaterimi odrinil v partizane v Gorjance. Potem je vso vojno partizanil po Dolenjskem, Beli krajini in Štajerskem, od enot prvih dolenjskih partizanov do znamenitih brigad Cankarjeve, Gubčeve, Šercerjeve in Tomšičeve, do Četrte operativne cone in Štirinajste divizije, katere politkomisar je bil nekaj časa, preden so ga (že s činom podpolkovnika) poslali na vojaško došolanje v tedanjo Sovjetsko zvezo.


Na svoji partizanski poti je med drugim sodeloval v bojih na Urhu pri Ljubljani, pri Štampetovem mostu , v znamenti bitki v Jelenovem žlebu in v bojih za osvobajanje Savinjske doline. Hudo sta ga prizadeli smrti Karla Destovnika Kajuha in Franca Rozmana Staneta, pa tudi smrti nekaterih fantov iz domačih krajev. Bil je med tistimi , ki je svoje sotovariše na božični večer popeljal k polnočnici, saj je razumel, da borcem to veliko pomeni že zaradi tradicije in spomina na dom.

V bojih na Štajerskem je bil ranjen in je med drugim izgubil oko. Tedaj ga je po skritih poteh iz Celja obiskala teta in s seboj pripeljala tudi zdravnika, specialista.

Bil je dober borec, ki se nikoli ni umikal na varno, ko se je jurišalo, zato so ga imeli tovariši tudi tako radi. Enkrat ali dvakrat je bil z višjih inštanc zaradi samovoljnega ravnanja tudi degradiran, pa je kmalu spet pridobil napredovanja in nove vodstvene naloge.

Vedno mu je bilo kasneje žal, ni dočakal osvoboditve s svojimi tovariši, ampak se je v tedanjo Jugoslavijo in Slovenijo vrnil šele leta 1946. Zdaj že s činom polkovnika. Potem je v Beogradu končal vojno akademijo in bil nekaj časa na njej tudi predavatelj. Leta 1947 se je poročil z Marjanko Poljanšek iz Brežic in skupaj sta odšla na njegovo začasno delovno mesto v Knin.
Po krajšem izobraževanju za diplomatsko delo je bil poslan kot vojni ataše v Budimpešto, tako rekoč v „levje žrelo“, saj se je ravno v tistem času Jugoslavija sprla s Sovjetsko zvezo in ob informbiroju je moral na hitro zapustiti Madžarsko.

Nekaj časa je potem kot oficir deloval v Kragujevcu in Nišu, nato pa bil spet poslan za vojaškega atašeja, tokrat v ambasado v Bolgariji, Sofiji. Za to delo se je tudi bolje naučil nemščine in angleščine.

Po vrnitvi v domovino je imel na voljo izbiro kraja službovanja in seveda se je odločil za Slovenijo. V tistem času je bil tudi povišan v čin generalmajorja jugoslovanske armade. Vendar to njegovo obdobje ni trajalo dolgo, saj se je na veliko lastno željo kmalu upokojil z vsemi potrebnimi delovnimi leti. A se je zelo hitro vključil v delo na civilnem področju, se reaktiviral in postal poleg drugih zadolžitev republiški sekretar za promet in zveze, član IS v t.i. Kavčičevi vladi in eden ostrih zagovornikov izpeljave slovenskega cestnega križa, pri čemer je bil udeležen tudi pri t. i. cestni aferi. Verjel je v nujnost hitrejšega gospodarskega razvoja in tehnološkega napredka in bil razočaran, ko je bil z razrešitvijo Staneta Kavčiča razvoj v Sloveniji za nekaj časa z nastopom t. i. starih partijskih sil – zavrt.

Bil je nosilec partizanske spomenice 1941, več državnih in republiških priznanj, med drugim v prvih letih po vojni zvezni in kasneje tudi republiški poslanec in več kot 20 let predsednik Avto moto zveze Slovenije. Ob vseh svojih nalogah in zadolžitvah nikoli ni pozabil na domače kraje in je povsod, kjer je imel priliko, terjal več pozornosti za razvoj Posavja. Najbrž je tudi zato postal častni občan Brežic.

Še pred vojno se je udejstvoval v domačih kulturnih in telovadnih društvih in bil skupaj z bratom Ivanom odličen pevec. Rad je imel svojo domačo vas, Krko, ribičijo in lov ter lovske prijatelje in vse te kraje, kjer je preživljal rano mladost. Njegov najboljši prijatelj je bil pa Prahov Jože.
Nikoli ni bil domišljav in vedno je imel posluh za ljudi.