Na tisoče spomenikov padlim borcem, aktivistom in talcem iz časa NOB je posejanih po vsej mali slovenski zemlji. Na enem od njih je pesnik zapisal:
Postoj, kdor mimo greš.
Ta kraj je svet.
Izpran krvi je mučeniške sled.
Toda domisli strašnega se dne
in mrtva skala
rdeč požene cvet.
V tem kratkem verzu je izražena vsa simbolika narodnoosvobodilnega boja. Pogum, žrtvovanje in končno zmaga.
Tisoči spomenikov, znamenj in grobov nam bodo danes in v bodoče nemo, pa vendar prepričljivo govorili o trpljenju, žrtvovanju in junaštvu malega, na uničenje obsojenega slovenskega naroda. Naroda, katerega najboljši sinovi in dekleta so prvi zbrali pogum in se uprli podivjani nacistični in fašistični drhali. Pri tem so se zavedali orjaške moči osvajalcev, ki so tedaj zasužnjevali skoraj vso Evropo. Zato je bila odločitev iti v boj na življenje in smrt za usodo svojega naroda v takšnih pogojih, enkratno dejanje najvišje moralne vrednosti. Absolutno najvišje in neprimerljive z ničemer drugim. Pogumu prvih borcev in bork je sledila večina slovenskega naroda in ob velikih žrtvah pripeljala do zmage nad osvajalci, do svobode. In posledično do naše tisoč let pričakovane države.
Danes smo prišli na ta »sveti kraj«, kot ga imenuje pesnik, z namenom da se poklonimo spominu na prve krške borce, ki so tukaj pred 70 leti padli pod streli okupatorja.
V Posavju so napredni mladi domoljubi predvsem iz vrst organiziranih komunistov in skojevcev začeli takoj po okupaciji s pripravami za upor. Med njimi je bila tudi krška skupina. Načrtovali so diverzantske akcije, zbirali orožje, razstrelivo in pripravljali propagandno gradivo s katerim bi obveščali prebivalstvo uporu. Žal so njihova neprevidnost, neizkušenost in izdajstvo povzročili, da je bila skupina, razen dveh odsotnih članov, zajeta in bila po celonočnem zasliševanju na današnji dan ustreljena na tem mestu. Življenje so dali: Jože Graber, Peter Jernejec, Rado, Milan in Zdenko Kaplan, Rajko in Franc Kastelic, Anton in Franc Preskar in Ivanka Uranjekova.
Obstoj in delovanje krške skupine je navzlic temu, da se je zgolj pripravljala na akcije, ki jih zaradi aretacije še ni izvajala, povzročila pri okupatorju veliko vznemirjenje. Kar kaže na to, da je ob aretaciji prihitel v Krško nacistični šef civilne uprave za Spodnjo Štajersko in ukazal ustrelitev zajetih borcev. Vendar pa surove okupatorjeve represalije niso mogle zatreti upornega duha podjarmljenega naroda. Že oktobra istega leta je bila ustanovljena Brežiška četa, ki je že začela z diverzijami. Tudi to je uspel okupator s pomočjo izdajstva uničiti. Vendar se je upor širil. Doživljal je sicer vzpone in padce. Toda za vsakim padlim partizanom, ustreljenim aktivistom ali talcem so se porajali novi borci, nove enote, čete, odredi, brigade, organizacije OF s tisočerimi aktivisti, novi organi ljudske oblasti. Skratka, v krvavi bitki z okupatorjem in njihovimi domačimi služabniki je narodno osvobodilna fronta rasla iz dneva v dan in končno dosegla skupaj z zavezniki zmago z izgonom in kaznovanjem osvajalcev. Izjemno pomembno vlogo so pri tem imele prve borbene skupine partizanov. Že par mesecev po okupaciji so začele delovati po vsej Sloveniji v skrajno neugodnih razmerah. Vendar so kljub žrtvam posejale vsepovsod duh upora. V tem je njihova velika zasluga, ki si jo delijo tudi borci krške borbene skupine.
Sedemdeset let je minilo od tistih časov. Borci in aktivisti, udeleženci in tvorci največje epopeje slovenskega naroda odhajajo. Le malo jih je še med nami, ki nam lahko neposredno prenašajo svoja doživetja, svoje bitke, svoja videnja po svobodi, po drugačnem, boljšem svetu, ki naj bi nastal po zmagi nad silami zla. Po vseh tistih človeških in družbenih vrednotah za katere se je opredelila Osvobodilna fronta slovenskega naroda v svojem pozivu na upor in za katere se tudi danes prizadeva Zveza borcev za vrednote NOB. Na mesta odhajajočih tovarišev in tovarišic stopajo mlajši nasledniki, ki bodo ohranili spomine na tiste herojske čase osvobodilne borbe, spoštovanje do vseh padlih junakov, in prenašali te vrednote, za katere so se borili na mlajše generacije.
Čas, ki ga živimo ni naklonjen vsem tistim idejam, za katere so se borili borci v NOB. Imamo svojo državo, imamo svobodo, živimo v skupnosti evropskih narodov. Pogrešamo pa tiste vrednote, ki označujejo enakopravnost in možnost da lahko vsakdo s svojim poštenim delom ustvarja blagostanje za svojo družino. Ne moremo se sprijazniti z sprevrženo moralo, po kateri je več vreden tisti, ki si je pridobil na nepošten način premoženje, ki je bilo nekdaj skupna last. Ni mogoče sprejeti dejstva, da mala skupina bogatašev obvladuje 80% našega narodnega bogastva. Ni mogoče sprejeti dejstva, da delavci ne dobijo svojega zaslužka, zaradi tajkunsko oropanih prevzetih podjetij. In končno, ne moremo dovoliti, da sta v številnih primerih domoljubje in tako imenovani nacionalni interes postala blago s katerim se trži na sejmu ničevosti.
Ne moremo si kaj, da ne bi primerjali moralnih vrednot, s katerimi so šli borci v boj za svobodo in boljši svet z temi sprevrženimi lastnostmi, ki nam njih ponuja in uveljavlja današnja svetovna in domača elita.
Tudi zaradi tega se bomo ob spominu na padle borce, dosledno zavzemali za spoštljiv in pravičen odnos do naše preteklosti in za uveljavljanje tisti vrednot, ki jih je pred 70 leti predstavila OF, in katere so še danes v današnjem svetu pomembne in aktualne.