V zgodnji uri prvega programa
poslušam meni vedno ljub avizo
''Na svoji zemlji'', ko sedim za mizo
in srkam kavo... običaj vsakdana.

A tokrat trpko mi na dušo pade
ob misli, če res smo še na svojem,
ko svetovni kapitalski pojem
svobodo, dušo in srce nam krade.

Čemu nam takšna samostojnost,
ko vlada nas vsepovprek nadzira
in ljudstvo na proteste galopira,
da brani izborjeno in dostojnost.

Nam danes še kaj skupnega ostaja,
ko divje se lastnini, razprodaja
in stisnjenim v pesti kapitala
po zankah se svoboda para?

To jutro, trpko mi na dušo pada.
"Na svoji zemlji" še zveni avizo
in solze grenke padajo na mizo...
Ne tekne več mi osoljena kava.