Ko vnuk me je vprašal, kaj je to svoboda
so pričele misli vreti kakor voda,
kako naj mu pojasnim, kako naj mu povem…
“Svoboda je bogastvo. Najljubša je ljudem.
Svoboda se ne kupi, se jo pribori,
ko sovrag zasede domovino in ljudi.”
“Kaj pomeni priboriti in kaj je to sovrag?”
“To je tisti, ki iz doma prežene te čez prag
in vse kar imaš ti vzame. Zato so šli v partizane.”
“Kaj pa je to, partizan?”, se mu radovednost vname.
“To so borci, so junaki, ki so pogumno se borili,
da smo v svobodi se rodili.”
“Kako pa so se sploh borili?”
“S puškami in mitraljezi so osvobodili
mesta, reke, polja in gozdove.
Mnogi so padli in danes obiskujemo grobove.”
“Si tudi ti se kdaj borila?”
“Ne, ker sem v svobodi se rodila.
Prababica in tvoj praded sta bila junaka
in glavo jima je krasila partizanska čaka.”
”Kaj pa je to čaka?”
”To je takšna kapa
z rdečo zvezdo na sredini,
s častnim mestom v zgodovini.”
Razmišljal je moj mali vnuk
besede slišane v poduk.
Zvečer se je poslovil dan
in vnuk je truden in zaspan
zagnano mi na uho prišepnil:
”Ko velik bom, bom partizan.!”
