Šivala je deklica zvezdo,
Oj zvezdo rdečo kot kri
In zraven si pela je pesmi,
Oj pesmi svobodnih je dni.
Spoštovani žalni zbor!
Kdo ve koliko krat je pokojna Anica prepevala verze te pesmi, ko je počivala ob tabornem ognju, ali na bojnem pohodu tovariši premagovala najhujše napore. Koliko krat jo je prepevala na partizanskih mitingih in z njo dvigovala moralo in zavest soborcev in ljudi na terenu. Pa pojdimo lepo po vrsti!
Pokojna Anica Jerič je bila rojena kot Kodričeva Ana 6. januarja 1927 v vasici Dol pri Podbočju v številni kmečki družini, ki se je s 15 otroki prebijala skozi življenje. V vasici, kjer ni bilo bogatunov, ampak skupek trdoživih, bolj lačnih kot sitih, pa vendar poštenih in zavednih skromnih kmečkih gospodarstev, kjer je bil edini dohodek zaslužek ob prodaji cvička-če je bila letina dobra. Skorjo kruha in ostalo hrano so pridelovali na večinoma hribovitem delu Gorjancev in bili večno izpostavljeni revščini in bolezni. Pa so se le ohranili tudi zahvaljujoč številnim otrokom, ki so se rojevali in umirali, pa vstrajali v skromnosti in poštenju ter medsebojni pomoči. Skozi zgodovino je mnogo vaščanov odšlo s trebuhom za kruhom, največ v Ameriko. Nekateri so se vrnili in z prigaranim denarjem poskušali preživeti doma. Tudi pri Aninih je bilo tako. Izhaja iz družine pradeda Mihe Luštka, ki je domačijo zasnoval leta 1883, dograjevali pa so jo možje in žene skozi generacije in baje še danes poznajo to domače ime, čeprav so se priimki skozi zgodovino temeljito premešali. Med njimi je bil tudi priimek Kodrič, ki ga je nosila pokojničina stara mama, po kateri je dobila Ana oz. Anica tudi ime. Njeni so se povezovali tudi s priimkom Colarič, ki je bil del družine in na katerega je bila Ana tudi ponosna. Sama je živela v družini, kjer je njena mlada mati skrbela za 15 otrok. To je danes nepojmljivo-takrat pa je bilo to prej pravilo kot izjema. Vedeti moramo, da je veliko gorja pripomogla prva svetovna vojna in tudi Španska gripa, ki je razsajala po teh krajih. Moških rok je primanjkovalo-na kmetijah pa brez njih ne gre. Preživeti pa je bilo treba. Mala Anica je prvi razred Ljudske šole v Podbočju ali takratnem Sv.Križu začela obiskovati leta 1935. In skozi obdobje velike gospodarske krize se je nakazovala nova vojna. Porast fašizma in nacizma, ki je eskaliral leta 1941 z okupacijo teh krajev. Anica je prenehala s šolanjem in kaj kmalu spoznala namene in krutost najprej nemških , nato pa italijanskih okupatorjev, ki so z nasiljem posegli tudi v njeno družino. Kmalu po okupaciji, so se domači fantje uprli in Italijanom pokazali zobe, ti pa so kruto odgovorili in spopad je bil tu.
Anica se je pridružila svojim v družini, od katerih sta dva padla v partizanih, Pepca, ki je je tudi bila v partizanih, je za posledicami trpljenja umrla nekaj mesecev po vojni. Stric Lojze je vojno končal kot partizanski major, Stanko je bil v internaciji v južni Italiji in se je po koncu vojne vrnil domov, Jože in njegov sin Nace pa sta vojno tudi kot partizanska oficirja preživela. Družina je za našo svobodo plačala velik krvni davek.
Anica je sprva delovala kot terenka-zbirala je hrano in oblačila za prve partizane. K dr.Černeliču je hodila v Kostanjevico po zdravila za svojega bolehnega bratca. Pa so zdravila dejansko šla za partizanske ranjence v Prisjeki. Ko je bila bolnica izdana, ranjenci z dr.Černeličem in krajani vasi Planina pa pobiti, je tudi stric Lojze, ki je poskušal organizirati OF v teh krajih Anico vzel s seboj v partizane. Bila je na italijanskem spisku za aretacijo. 20. maja 1943 sta odšla v Cankarjevo brigado, ki sta jo našla v Škocjanu.
Anica je bojno pot začela kot borka in je že tretji dan v partizanih doživela svoj ognjeni krst ter spoznala grozljivi vonj smrti. Z Cankarjevo brigado se je tolkla ob Nemško-Italijanski okupacijski meji, ko so partizanske brigade poskušale prodreti na nemško stran in preprečiti izseljevanje in morijo Slovencev v tem pasu. Tu je spoznala tudi zahrbtnost in izdajalstvo slovenskega domobranstva in RKC, ki ga je v svojih spominih pod naslovom Ljubezen ne izbira časa iz leta 2017 opisala takole citiram:« da je okupator nasilno izseljeval slovensko prebivalstvo, je moral biti dovolj velik signal, da z okupatorjem ne moreš sodelovati in mu služiti pod pretvezo, da se boriš proti partizanom. Če nekdo nasilno izseli ljudi iz njihovih domov, ti pa mu pri tem pomagaš, je tudi po 70 in več letih nemogoče trditi, da si to storil, ker si se boril za dom, kot so to trdili belogardisti. To je neverjetno sprenevedanje in manipulacija zgodovinskih dejstev, ki jih v zadnjem času ponovno prepogosto slišimo.« Konec citata.
Kot borka je Anica sodelovala v neštetih bitkah Cankarjeve brigade. Tudi najtežjih, najbolj krvavih. Naštejem samo nekaj malega od njih: Kočevje, Suhor, Žužemberk, Zafara, Kočevski rog, Verd, Bosiljevo. Udeležila se je tudi napada na nemško letališče Cerklje ob Krki, kjer je s sekiro tolkla po nemških štukah. Bila je ena najhrabrejših Skojevk v brigadi in celi 15. diviziji. Po nekaj tednih so ji starešine zaupali bolničarsko torbico in kmalu spoznali, da je neverjetno korajžna tudi pri izvleku ranjencev iz bojišča. Med vojnimi tovariši in tovarišicami je imela neomajen ugled hrabre, zveste in do konca predane borke in so jo mladinci izvolili za svojo predstavnico na prvem kongresu proti fašistične mladine v Kočevju v začetku oktobra 1943. Njen vzgled je bila narodna herojka Milka Šobar- Nataša, ki je bila njena prijateljica in jo je njena smrt v boju hudo prizadela. Kot bolničarka je bila premeščena v novo ustanovljeno artilerijsko brigado 15. divizije, kjer so jo takoj izbrali za mladinsko sekretarko v 2. divizionu. Tu se je začelo tudi njeno politično delovanje. Odšla je na politični tečaj v Belo krajino, nato pa takoj nazaj v brigado za sekretarko SKOJ-a. Kot mladinska predstavnica je bila na zboru odposlancev slovenskega ljudstva v Črnomlju. Bila je udeleženka Zbora odposlancev AVNOJ-a v Drvarju. Po vrnitvi v Slovenijo je s svojo brigado sodelovala pri napadu in zrušitvi Štampetovega mostu. 20. junija 1944 so jo premestili za sekretarko v 12. brigado. In tu je spoznala ljubezen svojega življenja- Jerič Vida – namestnika in kasneje komandanta te brigade. Sprva nedolžni pogledi, kasneje pa tista prava in resnična doživljenska ljubezen se je plaho razvijala med številnimi pohodi, napadi na postojanke, juriši, umiki, združenimi z lakoto, trpljenjem, neizmernimi napori in neprecenljivim tovarištvom med soborci. Pa v poveljstvu 15. divizije niso bili s tem najbolj zadovoljni in so sprva ostro nasprotovali tej zvezi, pa se mlada dva le nista vdala. Sledila je premestitev Anice v 15. brigado. Vsakodnevni skrbi na bojnem polju, se pridruži še skrb in bojazen za ljubljenega Vida, za katerega marsikdaj ni vedela kje je in ali je sploh še živ.
1.nevembra 1944 jo premestijo v 1 .bataljon Gubčeve brigade za pomočnico komisarja, kjer doživi grozljivo novico o smrtni nesreči komandanta slovenske partizanske vojske Franca Rozmana Staneta. 15. decembra spet odide na eno mesečni tečaj v Podstenice, ki ga uspešno zaključi in jo razporedijo nazaj med njene soborce. Tam 1.februarja 1945 zasluženo prejme Medaljo za hrabrost od komandanta divizije Milana Tominca. Že čez 10 dni jo ponovno prerazporedijo in sicer za komisarko 3. bataljona. Konec marca izve, da je njen Vid premeščen v poveljstvo 15. divizije in da je uspel urediti papirje, da se lahko poročita – in takrat ji postane jasno, da se vojna res končuje-če so pa poroke naenkrat dovoljene. In 2. aprila 1945 se njuna želja res naposled uresniči. Poroka! Poroči ju komisar divizije Janez Vipotnik. 3 dni dopusta v Beli krajini v Črnomlju- nato pa hajdi nazaj v enoto in direkt v nemško poslednjo ofenzivo. Po nekaj dneh hudih bojev z Nemci, ustaši in domobranci, jo komisar divizije pošlje v okrajni urad Narodne zaščite, kjer se kot izkušena funkcionarka pripravlja za prevzem oblasti v Beli krajini in na Dolenjskem. 7. Maja zve za kapitulacijo Nemcev, za osvoboditev Ljubljane, zasedanje prve slovenske vlade in začne z njej tako osovražnim birokratskim delom v pisarni. Drugič v celi vojni obišče tudi mamo v domači vasi in ji pove novico, da je poročena. Vso noč je praznovala cela vas-čeprav brez ženina. Tega mama spozna šele 29. maja – dan potem pa se Anica demobilizira in oddide z možem v Ljubljano, kjer on nadaljuje vojaško kariero. Najprej zavrne šolanje za pilota v Rusiji, sledijo premestitve na visoke poveljniške položaje in s tem posledično tudi selitve od Murske sobote, Tolmina, Maribora, Vipave, Pivke, Sarajeva od koder sta se vrnila leta 1951 v Novo mesto. Od tam sta šla za dve leti v Celje, kjer je Vid prevzel poveljstvo brigade, pa za 2 leti v Beograd na visoko vojaško šolo. Ko pa je sredi 60 let Vid dobil odločbo, da mora na vojaško generalsko akademijo, je to odklonil, saj mu je družina pomenila več kot generalski položaj. Do leta 1967 je sicer ostal v Mariboru in se od tam upokojil. Anica je v tem času najprej januarja 1946 rodila dvojčka Jožeta in Vido, nato pa v naslednjih letih še Jelko in Vladota. Povsem logično je bilo, da se je ob štirih otrocih popolnoma posvetila vlogi matere in skrbne žene. Vid pa je, sprejel ponudbo slovenskega političnega vodstva in zdušno sodeloval pri oblikovanju slovenske teritorialne obrambe vse od 1968 do jeseni 1978 leta, dokler mu je telesno zdravje to dopuščalo. Žal je leta 1985 po hudi bolezni podlegel naporom, ki jih je prestajal med in po vojni. Pokopan je v Celju, kjer so tisti čas stanovali. Anico je hudo je prizadela njegova pa kasneje tudi sinova smrt, pa je vse nekako prebolela in živela dalje. Trpeti je bila navajena celo svoje življenje.
Pokojna Anica se je leta 1948 ob ustanovitvi Združenja borcev NOB takoj vključila v to organizacijo in v njej delovala povsod kjer je bila in kolikor so ji to dopuščale moči in skrb za 4 otroke. V tem času je prejela tudi odlikovanje orden Zaslug za narod in Orden Republike z bronastim vencem. Do leta 1991 je bila tudi članica Zveze častnikov. Združenju borcev za vrednote NOB Brežice se je pridružila takoj ob prihodu v Brežice leta 2014, kjer je delovala v okviru svojih zmožnosti – vedno pa odkrito tovariško , s polno pripadnostjo ideji in vrednotam , za katere se je borila med vojno. To je zagovarjala strastno, še v poznih letih, ko je nastopila med drugim tudi v oddaji Spomini na osrednji TV Slovenija in v 3. nadaljevanjih opisala svojo bojno in življensko pot, ki je lahko vzgled vsem mladim rodovom. V našem Združenju je prejela tudi naše najvišje priznanje: to je Zlata Plaketa za življenjsko delo. Vseskozi je bila dejavna tudi v skupnosti borcev 5.SNOUB Ivana Cankarja in še nekaj let nazaj nas je počastila s svojo prisotnostjo in spomini na vsakoletni proslavi ob napadu na vojaško letališče Cerklje ob Krki.
Ob skrbni negi sina Jožeta in njenih najbližjih je dočakala častitljivih 98 let. Odšla je poslednja od bojevnic brežiškega Združenja. Še poslednja od tistih, ki je v odločilnih trenutkih slovenske zgodovine, čeprav komaj 16-letna, vedela kje je njeno mesto in v osvobodilni boj položila svojo mladost, svoje zdravje, svojo veliko in široko srce ter se hrabro in neizprosno borila za cilje narodno osvobodilnega boja. Vsi, ki smo jo tako ali drugače poznali, smo lahko le srečni, da smo smeli del svojega življenja preživeti z njo in njenimi ideali.
Naj ji bo lahka Slovenska zemlja, v katero je tako verovala in ji zvesto služila in tako vzgojila tudi svoje potomce. Sinu Jožetu, hčerkama Vidi in Jelki, vnukom in pravnukom ter ostalemu sorodstvu pa izrekam v imenu Združenja borcev za vrednote NOB Brežice in Skupnosti borcev 5. SNOUB Ivana Cankarja naše globoko in iskreno sožalje. Ohranite jo v blagem spominu!
V Brežicah 27.avgusta 2025
Stane Preskar
You must be logged in to post a comment.