64. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice – Dražgoše 2021
Spoštovani,
spominska slovesnost ob 79. obletnici legendarnega tridnevnega boja Cankarjevega bataljona z okrepljenimi nemškimi policijskimi in vojaškimi enotami bi morala potekati v nedeljo, 10. januarja 2021, ob 12. uri pred centralnim spomenikom NOB v Dražgošah. Žal nam trenutne razmere omejujejo izvedbo množične prireditve v klasični obliki s pohodi in druženjem. Z željo, da bi tudi v teh okoliščinah primerno in varno obeležili ta pomembni zgodovinski dogodek, bodo v času predvidene prireditve delegacije predsednika Republike Slovenije, Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in KS Dražgoše-Rudno položile vence k spomeniku v Dražgošah. Predhodno pa bo v Dražgošah posnet slavnostni govor predsednika Zveze tov. Marijana Križmana in kulturni program z baritonistom Tonetom Habjanom in harmonikarjem Nejcem Jemcem, recitatorjema Janom Bertoncljem in Gašperjem Murnom ter Damjano Peternelj. Posnetek celotne prireditve bo objavljen na spletni strani in Facebook strani Zveze ter na Youtube kanalu, če bo mogoče, že v nedeljo, sicer pa v naslednjih dneh. Hkrati ta dan v Dražgoše ne bodo vodili tradicionalni množični pohodi. Predstavniki organizatorjev pohodov s Pasje ravni, čez Ratitovec, iz Soteske ter iz Tržiča se bodo predvidoma, če bodo epidemiološke razmere dovoljevale, v ožjem sestavu podali po utečenih poteh v Dražgoše. Združenjem, ki ste načrtovala obisk, se opravičujemo za vaš trud in sodelovanje ter vas prosimo, da obvestite krajevne organizacije in članstvo o preklicu prireditve. Prosim vas, da jih povabite k ogledu slovesnosti na spletu.
V upanju na boljše razmere bomo 65. spominsko kulturno prireditev v Dražgošah leta 2022 ponovno organizirali v običajnem obsegu.
generalmajor Ladislav Lipič, predsednik
Lep pozdrav,
O pravem obrazu Janeza Stanovnika
Glede na mojo visoko starost in tej primerno vsestransko onemoglost sem samo čakal in čakal, ali se bo kdo oglasil v bran našega spoštovanega in dragega tovariša Janeza Stanovnika. Vsaj v tistem delu medijev, ki so mi dostopni, nisem našel ničesar. (Če sem v zmoti, se opravičujem). Zato moram sam sporočiti javnosti svojo ogorčenost nad primitivnim in vulgarnim poskusom moralne in politične diskvalifikacije ene od najsvetlejših osebnosti nedavne slovenske zgodovine. V poslovilni besedi na žalni seji Zveze združenj borcev za vrednote NOB sem poudaril, da je bil med prvimi partizani, ko je bilo treba braniti obstoj slovenskega naroda, in da je bil predsednik predsedstva Slovenije takrat, ko je bilo treba z modrostjo zavarovati pot Slovenije k samostojnosti. Kot slovenski in jugoslovanski partizan je imel po vojni odprta vrata in tudi srca najvišjih voditeljev povojne Evrope in ZDA ter v Organizaciji združenih narodov, kjer je zasedal zelo visoke funkcije. Naj za to priložnost zadostujejo ti skromni podatki za utemeljitev trditve o Janezu Stanovniku kot eni izmed najsvetlejših osebnosti slovenske zgodovine.
Potem pa se nenadoma pojavi knjiga s provokativnim naslovom Pravi obraz Janeza Stanovnika, ki je seveda nisem in je tudi ne bom prebral. Za mojo ogorčenost povsem zadostuje to, kar sta nakladala Omerza in Možina v nedeljo 1. novembra zvečer v oddaji Intervju na RTV Slovenija. Fanatično sovraštvo do vsega, kar je kakorkoli povezano z NOB in še posebej s KPS, jima je preprečilo, ob dnevu spoštljivega spomina na preminule, spoštovati celo eno od elementarnih civilizacijskih pravil: de mortibus nil nisi bene.
Toda ambicija revizorjev slovenske in evropske zgodovine med drugo svetovno vojno zajema tudi metodo presenečanja slovenske javnosti s kakimi domnevno spotakljivimi detajli iz delovanja narodnoosvobodilnega gibanja ali pa iz življenja in delovanja posameznih osebnosti, a brez temeljne in temeljite zgodovinarske izobraženosti. To je povzročilo, da je Omerza vstop Stanovnika v KPS potegnil iz konteksta časa, razmer in okoliščin ter mu poiskal moralno zavržnost v tem, da o svoji odločitvi ni obvestil svojih prijateljev iz vrst krščanskih socialistov.
O Stanovnikovi tedanji odločitvi bi tudi sam lahko povedal kakšno domnevo, ki bi drugače kot Omerzova temeljila na tem, da je članstvo v KP tedaj pomenilo vstop med najbolj junaške, požrtvovalne, tovariške, odgovorne, zato pa večji nevarnosti izpostavljene voditelje narodnoosvobodilnega boja in je bilo torej moralno visoko vredno dejanje. Samo domnevam lahko, da o tem ni obvestil Kocbeka, ker v tistem času KP še ni stopila iz ilegale v javnost.
Toda o svoji odločitvi sredi vojne vihre bi lahko kaj relevantnega povedal samo Janez Stanovnik, nikakor pa ne samozvani »zgodovinar«, še toliko manj, če to počne z očitnim namenom moralno in politično diskvalificirati človeka, ki je imel med pretežno večino prebivalcev Slovenije zelo visok ugled in popularni naziv »oče naroda«. Žal to ni mogoče, zato je ta poskus Stanovnikove diskvalifikacije moralno nizkotno dejanje, ki ga ne more opravičiti nobeno sklicevanje na tako imenovano resnico. Ta ima že na ravni domnev dva obraza in je že zato neprimerna za kakršnakoli moralizatorska in politikantska obsojanja.
Zato sem prepričan, da bo Janez Stanovnik ostal zapisan v zgodovinskem spominu slovenskega naroda kot velika in vsega spoštovanja vredna osebnost, kljub vsem poskusom njegove osebne diskvalifikacije in s tem diskvalifikacije narodnoosvobodilnega gibanja, ki mu je pripadal.
LJUBO BAVCON
Predsedstvo Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja (ZZB NOB Slovenije) podpira zavezništva civilne družbe, ki se borijo za demokratično in pravično Slovenijo
Opažamo, da je še 75 let po zmagi nad fašizmom in nacizmom potrebno angažirano poudarjati pravice vseh ljudi do življenja v demokratični, solidarni, odgovorni, socialni, pravni in pravični državi. Vedno znova se obujajo ideologije sovraštva in zla, ki so zatočišče našle v vrstah neonacističnih in neofašističnih skupin, le-te pa še vedno provocirajo javnost z uporabo totalitarnih simbolov. V ZZB NOB Slovenije menimo, da se mora demokratična država Slovenija postaviti ob bok vsem tistim državam, ki so prepovedale uporabo neonacističnih in neofašističnih simbolov.
V obdobju, ko se naša država srečuje z največjo zdravstveno krizo v svoji zgodovini, pozivamo politične oblasti, da se z vsem svojim znanjem in operativnostjo usmerijo v pomoč obolelim in vsem, ki trpijo posledice krize covid-19. Opozarjamo vse politične akterje, da so za uspešen spopad z virusom potrebni enotnost, vzajemno zaupanje med vlado in opozicijo, med zdravstveno stroko ter civilno družbo, ter izogibanje izkoriščanja ukrepov za obvladovanje epidemije v smeri ukrepov za represijo nad prebivalci. V sedanjih razmerah se najbolj potrjujejo vrednote solidarnosti, tovarištva, iskrenega sodelovanja, za katere se zavzemamo v ZZB NOB Slovenije. Podpiramo vse strokovno utemeljene aktivnosti za zajezitev epidemije in obvladovanje covid-19 in pozivamo vsa združenja ZZB k aktivnemu zavzemanju za spoštovanje ukrepov v svojih okoljih. Odločno pa nasprotujemo vsem tistim oblastnim dejanjem, ki v teh kritičnih dneh netijo sovraštvo, nezaupanje in strah. Nasprotujemo vsem tistim dejanjem, ki preusmerjajo pozornost javnosti in odgovornih stran od spopadanja z epidemijo.
Zavedamo se, da je sedaj na preizkušnji sposobnost sočustvovanja in medgeneracijske solidarnosti, zato se priključujemo mnogim organizacijam in skupinam civilne družbe, ki se borijo za demokratično in pravično Slovenijo. Za državo blagostanja vseh njenih prebivalcev! Za skupnost enakopravnih ljudi, ki je padli partizani, aktivisti in umrli taboriščniki niso dočakali! Danes, ko se zdi, da je na preizkušnji naše preživetje, je spoštovanje človekovega dostojanstva še toliko bolj pomembno.
Predsedstvo ZZB NOB Slovenije
Spoštovane občanke in občani Občine Brežice!Doslej smo 43. krat zapovrstjo slavili svoj občinski praznik tudi s pohodom po poteh Brežiške čete. V spomin na neverjetno hrabre in odločne mlade fante in može, ki so se 28. oktobra zvečer zbrali v majhni železniški čuvajnici v Brezini in krenili v boj pri okupatorju Slovenske zemlje in njenih ljudi. V odločen boj proti najmočnejši vojaški sili takratne Evrope, ki je porazila in zasužnjila mnoge močne države in narode. Kljub temu, da so bili slabo oboroženi, brez vojaškega znanja in bojnih izkušenj, so v mesecu dni svojega delovanja na območju Kozjanskega povzročili okupatorju mnoge skrbi, veliko materialne škode in nekaj žrtev in s tem pokazali, da se Slovenci le ne bodo sklonjenih glav pokorili. Žal jih je izdaja za pest nemških mark oropala možnosti, da bi preprečili izseljevanje iz Obsotelja, kar je bila njihova prvenstvena naloga. Izdani, obkoljeni, so v junaškem zadnjem boju na Gorjanah 4 padli, ostali pa bili ranjeni ujeti, prepeljani v Mariborske zapore in tik pred novim letom 1942 ustreljeni. Preživeli so le trije, ki so takrat opazovali sovražno postojanko v Bistrici ob Sotli, ki so jo nameravali napasti. Eden med njimi je bil kasneje zadnji slovenski partizanski vrhovni komandant – general in narodni heroj Dušan Kveder -Tomaž.
V spomin na take junake praznujemo svoj občinski praznik. Praznujemo tudi s pohodom občanov, mladine in vojakov po poteh Kozjanskega, ki so jih prehodili tudi oni v času svojega delovanja.
Letos ga žal zaradi ukrepov za zajezitev Korona virusa ne bomo izvedli v običajni obliki. Ne bomo pa pozabili na hrabre Cerjakove in Milavčeve fante, na Kovačiča, Šavriča, Hlebca in vse ostale, ki so dali življenja za našo svobodo. Odločili smo se, da bomo spomin na njih izvedli tako, da bo trojka članov našega Združenja na dan ustanovitve Brežiške čete odnesla venec na čuvajnico v Brezini ter na spomenik na železniški postaji v Brežicah, kjer so med ostalimi žrtvami nacističnega divjanja v letih 1941-1945, obeležena tudi njihova imena. In ko bo možno, bomo odšli do Kunejevega hrama na Gorjanah in se tudi tam poklonili njihovemu zadnjemu boju.
Letos pač tako. Naslednje leto, ko premagamo virus, pa bomo izvedli pohod in proslavo tako, kot se spodobi. In naslednje leto bomo praznovali 80. let ustanovitve Brežiške čete, praznovali skozi celo leto, zavedajoč se, da samo hrabrost in boj zagotavlja preživetje naroda, njegovega jezika in kulture in da je izdajstvo teh vrednot nevredno slovenskega človeka.
Lepo praznujte spoštovane občanke in občani! Poskrbite za svoje in zdravje vaših najdražjih, in drugih ljudi. Skupaj bomo premagali virus in težave, ki jih prinaša.
Smrt fašizmu – Svoboda narodu!
Združenje borcev za vrednote NOB Brežice
Janez Švajncer o grobiščih Mostec pri Brežicah
Slovenske novice so dnevnik z največ bralci. Tako je včeraj, v soboto 12. septembra 2020 prišlo v tisoče naših domov obširno sporočilo s fotografijami kosti o novem najdišču povojnih pobojev pri Brežicah. Kar 10.000 trupel pri Brežicah naj bi bilo, tudi ženske in celo otroci. To, o otrocih, je nekoč nekdo slišal v gostilni. Drugi je slišal, da je nekdo videl sledi otroških stopinj - in to je dovolj za ugotovitve, ki so ponujene kot resnica. Kako gredo pri nas te laži, bom povedal z nekim drugim primerom, ki ga poznam zelo dobro. Če me spomin ne vara, so bila bombastična poročila o stotinah pobitih Slovencev pri osnovni šoli v Celju prva takšna propagandna bomba v samostojni Sloveniji. Mogoče je bilo tudi že kaj prej, toda še dobro se spomnim, da je bilo morišče pri osnovni šoli nekaj posebnega. Posebej so pisali in na televiziji govorili o pobitih Slovencih, žrtvah komunistov. Vse je bilo nekako tako, kot da so komunisti pobili nedolžne ljudi zato, ker so bili drugačnega prepričanja. Slišati je bilo zelo prepričljivo in sem tudi jaz pomislil, da je mogoče res. Potem pa je naneslo, da so nekje ugotovili, da sem v Sloveniji edini, ki se zares temeljito že desetletja ukvarja z vojaškimi uniformami, znaki in odlikovanji, in da sem o tem naredil že nekaj knjig. Zato me je sodišče povabilo, da prevzamem naloge sodnega izvedenca. Kot sodni izvedenec sem v Ljubljani tudi prisegel, da bom svoje delo opravil pošteno. Vendar tudi če ne bi prisegel, bi napisal vse samo tako, kot bi zares ugotovil, tudi če bi vrglo še tako slabo luč na partizane. Moja naloga je bila pregledati ostanke oblačil in predmete, ki so jih našli pri pobitih pri tistem izkopu pri osnovni šoli v Celju. Ostanke trupel in kar je bilo pri njih, so hranili na inštitutu za sodno medicino v Ljubljani. Ker sem si zapomnil časopisno poročanje o stotinah trupel, sem pričakoval, da me bo pričakalo na stotine tega, kar naj pregledam, zato je bilo toliko večje presenečenje, ko me je na inštitutu za sodno medicino pričakalo samo nekaj nad dvajset črnih vreč. Točnega števila raje ne napišem, da se ne bi zmotil. Bilo jih je 22 ali 24, zanesljivo pa ne več. V vsaki vreči so bili ostanki enega človeka. To so bile lobanje in kosti ter vse, kar je vsak imel pri sebi pri izkopu. Očitno je bila zemlju suha in ne kisla, zato so se ohranili celo deli oblačil, obutev pa še posebej. Vsebino vsake vreče sem temeljito pregledal in si sproti delal zapiske. Prva in presenetljiva ugotovitev je bila, da mene sploh ne bi potrebovali in da so lahko brez težav že pri izkopu prepoznali, da gre za osebe v vojaških hlačah in z vojaško obutvijo. Najmanj eno truplo je imelo v žepu celo še izkaznico NDH. Odprl sem jo in jo prebral, kot jo je lahko vsak pred mano, tudi tisti, ki je ob izkopavanju javnost obveščal, kako so zakopani Slovenci. Med trupli v vrečah ni bilo niti enega Slovenca. Po kovancih v žepih in po obutvi je bilo mogoče brez vsakega posebnega znanja takoj ugotoviti, da so trupla pripadala uniformirancem Nezavisne države Hrvatske. Eno truplo je imelo črne lakaste škornje, kot so jih nosili policisti in oficirji. Eno truplo je imelo opanke, kot so bili značilna obutev v Srbiji in Bosni, zato sem sklepal, da gre v tem primeru za četnika, enako kot pri truplih z dinarskimi kovanci. Žal nisem mogel očistiti napisov na notranji strani gumbov, da bi videl ali imajo nemške ali NDH oznake, spredaj pa so bili nemški in NDG gumbi enaki. Vsi moški so bili ustreljeni. Izmeril sem odprtine strelov v lobanjah in lahko določil tudi kaliber. Ustreljeni so bili v glavo od zadaj. Po celodnevnem temeljitem pregledu, ki so mu prisostvovali tudi zdravniki z inštituta za sodno medicino, sem dobil toliko podatkov, da sem lahko doma napisal zelo dolgo in natančno poročilo o vsakem ubitem. Poročilu sem predložil sodišču. Odziva ni bilo nobenega. Pred dvema ali tremi leti sem to sodno izvedensko mnenje omenil dr. Spomenki Hribar in je bila začudena, ker o njem ni nikoli nič slišala. Bil sem presenečen, saj so jih peljali na ogled trupel v Hudo jamo, takšno izvedensko mnenje, ki ga ni nihče zanikal, pa so prikrili. Nikoli več me niso povabili kot sodnega izvedenca, prišel pa je k meni dr. Ferenc s tistim, kar so našli v jamah v Rogu, da sem mu povedal, kaj pomenijo vojaški predmeti, saj sam ni vedel in nekaj takega zanj tudi ni bilo nujno, da ne bo pomote. Bistvo pa je nekaj drugega. Nihče ni nikoli popravil in se javnosti opravičil za laži o stotinah ubitih Slovencev pri celjski osnovni šoli. Laž je bila očitno v službi oblasti, bolje rečeno tistih, ki našo tako imenovano oblast zares vodijo. Zaradi celjske izkušnje sem enako prepričan, da gre tudi pri tej zadevi z 10.000 ustreljenimi, celo otroci, pri Brežicah, še za eno novo politično laž. Te laži niso same sebi namen. So del prastare bizantinske metode, da je treba sovražnika najprej razbiti notranje, da ga boš potem lahko premagal. In to delajo z nami in našo državo. Olje na ogenj vedno novih razklanosti med Slovenci prilivajo tisti, ki bi naj bili goreče proti partizanom, in enako oni, ki bi naj bili pretirano goreče za partizane - oboji pa služijo istemu cilju, ne da bi velika večina to sploh vedela. Tudi tokratni "poboj" odkriva Jože Dežman, nekdanji član Zgodovinske komisije Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Po najvišjem nalogu je seznam grobišč iz leta 1945 leta 1988 naredila Služba državne varnosti. Bilo je tudi že objavljeno, kdo ji je dal ta nalog. SDV-ejevci so hodili okoli ljudi, ki so leta 1945 streljali, čeprav so samo izpolnjevali ukaze. Enega v Celju je to tako prizadelo, da se je zato ubil. Čisto nič ne trdim, vprašam pa lahko, ali Dežman in njemu podobni "odkrivajo" grobišča po seznamih, ki jih je leta 1988 naredila Služba državne varnosti? Ali se še kdo spomni, kdaj in kje je bilo objavljeno, kdo je dal Službi državne varnosti nalogo, da naredi seznam grobišč? Ali ima kdo pri roki Mladino iz leta 1991, v kateri je bil objavljen seznam novinarjev, agenture državne ali kake druge službe varnosti, in ali je bil na tem seznamu Bojan Budja, ki je zdaj urednik, ki tako senzacionalistično objavlja izkop iz Brežic? Nič ne trdim, samo sprašujem. To pa ni prepovedano, ali ne ...
Janez Švajncer 13. septembra 2020 Dan državnosti bi moral narod povezati! V Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije smo z velikim razočaranjem spremljali praznovanje 29. rojstnega dne mlade slovenske države. Dan državnosti, 25. junij, bi moral biti praznik vseh Slovenk in Slovencev. To bi moral biti dan, ko bi se kot državljani, predvsem pa kot Slovenci, čutili povezane in ponosne na našo domovino in naše prednike, ki so gradili temelje slovenski državnosti. Te bi morali podkrepiti z dosežki sedanje generacije. Izključevanje veteranskih organizacij iz odbora za državne proslave, neprisotnost naših praporov na proslavi ob dnevu državnosti in črtanje borčevske in drugih veteranskih oz. domoljubnih organizacij iz seznama za državno proslavo je vse prej kot to, zato protestiramo nad temi odločitvami vlade in njenih služb. Ob tem pa dodajamo, da smo se kot Zveza združenj borcev za vrednote NOB z veliko mero odgovornosti in spoštovanja odzvali vabilu za udeležbo na slavnostni seji Državnega zbora, posvečeni dnevu državnosti. Žal to pomeni, da so celo državne strukture neenotno praznovale državni praznik. Vladajoča politična stranka, ki se je v času opozicijske drže sama izključevala iz enotnega praznovanja, organizirala celo vzporedne proslave, je ta način dela prenesla v vlado. Zdaj ta vladajoča politika organizira državne proslave za njeno elito in druge izključuje iz praznovanja rojstnega dne naše domovine. Žalosti tudi dejstvo, da so veteranske in domoljubne organizacije izključene iz odbora za organizacijo državnih proslav. Takšna izključevanja niso v ponos nikomur, zlasti pa ne pomenijo vzora mladim generacijam, katerim bi morali privzgojiti domoljubje in spoštovanje do domovine, predvsem v duhu enotnosti in medsebojnega spoštovanja
Marijan Križman predsednik ZZB NOB Slovenije
Spomenik v Brežicah kiparja Stojana Batiča Slavnostno odkritje bronastega spomenika Punt in revolucija je bilo na tedanji ulici 21. maja (danes Bizeljska cesta) v Brežicah, v soboto, 28. oktobra 1972 ob 10. uri , v sklopu programa proslav in prireditev praznika brežiške občine. Ob postavitvi spomenika so izdali brošuro z naslovom Spomenik Zveze borcev Brežice. V njej so zapisali, da gre za prvi javni spomenik v mestu. Spomenik je sestavljen iz dveh petmetrskih kos (kosa je simbol kmečkih upornikov) in dvometrskega betonskega podstavka. Kosi sta obogateni z reliefnimi upodobitvami. Reliefi na eni kosi pripovedujejo o nasilnem izganjanju prebivalcev občine Brežice v letih 1941 do 1942, prizori na drugi kosi pa so pripoved o osvobodilnem boju naših krajev med letoma 1941 in 1945 ter o žrtvah okupatorjevega nasilja. Osnovna ideja, ki jo izraža spomenik je torej upor zatiranih in brezpravnih proti nasilju vladajočih. Avtor spomenika je kipar Stojan Batič (1925, Trbovlje; 2015, Ljubljana), ki velja za enega najpomembnejših kiparjev 20. stoletja na Slovenskem. V partizane je vstopil julija 1944 in bil kulturnik v 2. bataljonu Kozjanskega partizanskega odreda, nato pa odredni referent za propagando. Več o njegovem delu v partizanih izveste v knjigah: Tomaž Teropšič, Kozjanski odred, Založba Obzorja Maribor, 1993. Livar spomenika je bil Vladimir Šeb iz Zagreba, gradbena dela je izvedel Ante Držanič iz Brežic. Spominski plato je projektiral arhitekt Franc Filipčič iz Brežic. Spomenik so domačini vzeli za svojega in mu nadeli domače ime »Kose« ali »Pri kosah.« V celoti 7 metrov visok spomenik s prostranim parkom in nasadom stoji na dovolj velikem prostoru pred mostom, ki vodi v središče mesta. Spomenik in lokacija sta priljubljeni točki, kjer se odvijajo razne prireditve. Spominski plato je bil osrednje prizorišče svečanosti ob razglasitvi samostojnosti države Republike Slovenije v občini Brežice 26. junija 1991. Bronasta skulptura kiparja Batiča ima evidenčno številko dediščine (EŠD) 10480, stoji na parcelni številki 489 v katastrski občini 1300 Brežice in je proglašena za spomenik lokalnega pomena na območju mesta Brežice z odlokom o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju mesta Brežice (Uradni list Republike Slovenije št. 67/2016 z dne 28.10.2016). Pričujoči sestavek je nastal zaradi potrebe po ohranjanju zgodovinskega spomina in spoštljivega odnosa do spomeniške dediščine. Osnovna ideja Dr. Tomaž Teropšič, |
NAPOVEDNIK
Postani član
Spoštujem slovenski duh uporništva proti vsem tujim zavojevalcem v vsej slovenski zgodovini.
Sponzorji