Kar 10.000 trupel pri Brežicah naj bi bilo, tudi ženske in celo otroci. To, o otrocih, je nekoč nekdo slišal v gostilni. Drugi je slišal, da je nekdo videl sledi otroških stopinj - in to je dovolj za ugotovitve, ki so ponujene kot resnica.

Kako gredo pri nas te laži, bom povedal z nekim drugim primerom, ki ga poznam zelo dobro.

Če me spomin ne vara, so bila bombastična poročila o stotinah pobitih Slovencev pri osnovni šoli v Celju prva takšna propagandna bomba v samostojni Sloveniji. Mogoče je bilo tudi že kaj prej, toda še dobro se spomnim, da je bilo morišče pri osnovni šoli nekaj posebnega. Posebej so pisali in na televiziji govorili o pobitih Slovencih, žrtvah komunistov. Vse je bilo nekako tako, kot da so komunisti pobili nedolžne ljudi zato, ker so bili drugačnega prepričanja. Slišati je bilo zelo prepričljivo in sem tudi jaz pomislil, da je mogoče res.

Potem pa je naneslo, da so nekje ugotovili, da sem v Sloveniji edini, ki se zares temeljito že desetletja ukvarja z vojaškimi uniformami, znaki in odlikovanji, in da sem o tem naredil že nekaj knjig. Zato me je sodišče povabilo, da prevzamem naloge sodnega izvedenca. Kot sodni izvedenec sem v Ljubljani tudi prisegel, da bom svoje delo opravil pošteno. Vendar tudi če ne bi prisegel, bi napisal vse samo tako, kot bi zares ugotovil, tudi če bi vrglo še tako slabo luč na partizane.

Moja naloga je bila pregledati ostanke oblačil in predmete, ki so jih našli pri pobitih pri tistem izkopu pri osnovni šoli v Celju.

Ostanke trupel in kar je bilo pri njih, so hranili na inštitutu za sodno medicino v Ljubljani.

Ker sem si zapomnil časopisno poročanje o stotinah trupel, sem pričakoval, da me bo pričakalo na stotine tega, kar naj pregledam, zato je bilo toliko večje presenečenje, ko me je na inštitutu za sodno medicino pričakalo samo nekaj nad dvajset črnih vreč. Točnega števila raje ne napišem, da se ne bi zmotil. Bilo jih je 22 ali 24, zanesljivo pa ne več.

V vsaki vreči so bili ostanki enega človeka. To so bile lobanje in kosti ter vse, kar je vsak imel pri sebi pri izkopu. Očitno je bila zemlju suha in ne kisla, zato so se ohranili celo deli oblačil, obutev pa še posebej.

Vsebino vsake vreče sem temeljito pregledal in si sproti delal zapiske.

Prva in presenetljiva ugotovitev je bila, da mene sploh ne bi potrebovali in da so lahko brez težav že pri izkopu prepoznali, da gre za osebe v vojaških hlačah in z vojaško obutvijo. Najmanj eno truplo je imelo v žepu celo še izkaznico NDH. Odprl sem jo in jo prebral, kot jo je lahko vsak pred mano, tudi tisti, ki je ob izkopavanju javnost obveščal, kako so zakopani Slovenci. Med trupli v vrečah ni bilo niti enega Slovenca. Po kovancih v žepih in po obutvi je bilo mogoče brez vsakega posebnega znanja takoj ugotoviti, da so trupla pripadala uniformirancem Nezavisne države Hrvatske. Eno truplo je imelo črne lakaste škornje, kot so jih nosili policisti in oficirji. Eno truplo je imelo opanke, kot so bili značilna obutev v Srbiji in Bosni, zato sem sklepal, da gre v tem primeru za četnika, enako kot pri truplih z dinarskimi kovanci. Žal nisem mogel očistiti napisov na notranji strani gumbov, da bi videl ali imajo nemške ali NDH oznake, spredaj pa so bili nemški in NDG gumbi enaki.

Vsi moški so bili ustreljeni. Izmeril sem odprtine strelov v lobanjah in lahko določil tudi kaliber. Ustreljeni so bili v glavo od zadaj.

Po celodnevnem temeljitem pregledu, ki so mu prisostvovali tudi zdravniki z inštituta za sodno medicino, sem dobil toliko podatkov, da sem lahko doma napisal zelo dolgo in natančno poročilo o vsakem ubitem. Poročilu sem predložil sodišču.

Odziva ni bilo nobenega.

Pred dvema ali tremi leti sem to sodno izvedensko mnenje omenil dr. Spomenki Hribar in je bila začudena, ker o njem ni nikoli nič slišala. Bil sem presenečen, saj so jih peljali na ogled trupel v Hudo jamo, takšno izvedensko mnenje, ki ga ni nihče zanikal, pa so prikrili.

Nikoli več me niso povabili kot sodnega izvedenca, prišel pa je k meni dr. Ferenc s tistim, kar so našli v jamah v Rogu, da sem mu povedal, kaj pomenijo vojaški predmeti, saj sam ni vedel in nekaj takega zanj tudi ni bilo nujno, da ne bo pomote.

Bistvo pa je nekaj drugega.

Nihče ni nikoli popravil in se javnosti opravičil za laži o stotinah ubitih Slovencev pri celjski osnovni šoli. Laž je bila očitno v službi oblasti, bolje rečeno tistih, ki našo tako imenovano oblast zares vodijo.

Zaradi celjske izkušnje sem enako prepričan, da gre tudi pri tej zadevi z 10.000 ustreljenimi, celo otroci, pri Brežicah, še za eno novo politično laž.

Te laži niso same sebi namen. So del prastare bizantinske metode, da je treba sovražnika najprej razbiti notranje, da ga boš potem lahko premagal. In to delajo z nami in našo državo. Olje na ogenj vedno novih razklanosti med Slovenci prilivajo tisti, ki bi naj bili goreče proti partizanom, in enako oni, ki bi naj bili pretirano goreče za partizane - oboji pa služijo istemu cilju, ne da bi velika večina to sploh vedela.

Tudi tokratni "poboj" odkriva Jože Dežman, nekdanji član Zgodovinske komisije Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.

Po najvišjem nalogu je seznam grobišč iz leta 1945 leta 1988 naredila Služba državne varnosti. Bilo je tudi že objavljeno, kdo ji je dal ta nalog. SDV-ejevci so hodili okoli ljudi, ki so leta 1945 streljali, čeprav so samo izpolnjevali ukaze. Enega v Celju je to tako prizadelo, da se je zato ubil.

Čisto nič ne trdim, vprašam pa lahko, ali Dežman in njemu podobni "odkrivajo" grobišča po seznamih, ki jih je leta 1988 naredila Služba državne varnosti?

Ali se še kdo spomni, kdaj in kje je bilo objavljeno, kdo je dal Službi državne varnosti nalogo, da naredi seznam grobišč?

Ali ima kdo pri roki Mladino iz leta 1991, v kateri je bil objavljen seznam novinarjev, agenture državne ali kake druge službe varnosti, in ali je bil na tem seznamu Bojan Budja, ki je zdaj urednik, ki tako senzacionalistično objavlja izkop iz Brežic?

Nič ne trdim, samo sprašujem. To pa ni prepovedano, ali ne ...

Janez Švajncer

13. septembra 2020