ODPRTO PISMO PREDSEDNIKU REPUBLIKE SLOVENIJE BORUTU PAHORJU
Spoštovani gospod predsednik!
Posmehljivo in cinično napadanje slovenskega narodnoosvobodilnega boja s strani politikov, ki se sicer želijo prikazati v državotvorni luči in voditi to državo, ob tem pa ponižujejo partizanstvo in pomen svetovno priznanega proti-nacifašističnega odporniškega gibanja, pri tem pa borce proglašajo celo za morilce in izzivajo, da naj po 75 letih pridejo iz »hoste«, so sporočila, ki so slovensko, zlasti pa borčevsko javnost, zelo prizadela.
Takšni nastopi zaničujejo vse kar je Slovenija dosegla po uničujoči drugi svetovni vojni in je kot vrhunec prizadevanj uresničila v osamosvojitvenih procesih leta 1991. Slišati je alarme, da smo zašli v veliko krizo moralnih vrednot. Razprodaja državne blaginje, zaničevanje korenin lastne preteklosti, politični spopadi za vsakodnevno preživetje politikov, nas v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije močno skrbijo. Zlasti nas skrbi dejstvo, da za sedanje probleme na vidiku ni rešitev. Na vsakem koraku se širi nestrpnost, sovražni govor in umetni prikaz izrednih razmer, vse z namenom zastraševanja državljank in državljanov.
Kam smo zašli kot narod, ki si je bil sposoben z lastnim znojem in krvjo ustvariti svojo domovino, se celo upreti okupatorjem in s ponosom dvigniti slovensko zastavo, ki je narod povezovala. Kam je vse to šlo? Se kdaj vprašate, zakaj imajo državljani tako slabo mnenje o svoji domovini, zlasti pa o politikih? Morda pa se odgovor skriva v političnem kupčkanju zadnjih dni. Bo tokratno vodilo politike blaginja, služenje domovini in njenim državljanom, ali pa bo to koalicija političnega preživetja in obračunavanja z identiteto slovenske družbe.
To je kriza moralnih vrednot, ki nas mora zelo skrbeti!
Kaj ob tem mislite vi gospod predsednik, ko predlagate kandidata za mandatarja?
Ljubljana, 27. 2. 2020
Marijan Križman
Predsednik
ZZB NOB Slovenije
Italijansko izkrivljanje zgodovine in posledice razdvojenosti narodov
12. 2. 2020 |
Italijanski praznik dneva spomina na eksodus in fojbe, ki je bil leta 2004 sprejet kot oblika dogovora med levico in desnico, da s povojnimi poboji ne bodo razdvajali svojega naroda, obenem pa tudi dali neko zadoščenje istrskim optantom za to, da so popolnoma po nepotrebnem zapustili svoje domove in v skladu s pariško mirovno pogodbo optirali za Italijo, vse bolj spominja na načrtno obliko oživljanja italijanskega »obmejnega« fašizma!
Italija namreč s svojim fašizmom ni razčistila tako kot Nemčija. To pa tudi zato, ker Slovenci in Hrvati zaradi notranje razdvojenosti nismo sposobni, tako kot so enotni Židi, svetu jasno povedati, da smo bili prav mi prva žrtev fašizma in to že 18 let preden so Nemci nad Židi uprizorili kristalno noč. Po Mussolinijevem pozivu k genocidu v Pulju, leta 1920, ni gorel samo Narodni dom v Trstu, ampak desetine slovenskih in hrvaških kulturnih domov, streljali so celo na naše otroke. Pred njihovim terorjem je v Jugoslavijo in čez morja zbežalo več kot 100.000 Primorcev in Istranov. To je bil začetek načrtovanega etnocida in genocida, ki so ga Italijani začeli pospešeno izvajati zlasti po napadu na Jugoslavijo. Nismo torej mi napadli njih, nismo mi začeli z etnocidom in genocidom, kar nam je nedavno očital predsednik Sergio Mattarella ob letošnjem praznovanju dneva spomina na fojbe in eksodus.
Ta njihov pohlep po ozemlju, s katerim so bili takrat okuženi skorajda vsi Italijani, je tudi sprožil razne govorice o »infojbiranju« italijanskih patriotov. Ko so tem dodali še govorice, da so Titovi partizani po osvoboditvi Trsta »infojbirali« tudi četo novozelandskih vojakov, so angleške vojaške oblasti takoj po odhodu naših enot iz Trsta, dobra dva meseca čistile opuščeni premogovnik pri Bazovici. In kaj so potegnili ven? To kar so prej Italijani v uniformah kolaboracionistične Guardie Civice vrgli noter – sedem živih partizanov in njihovih aktivistov, med temi tudi eno dekle. Ob koncu vojne so sami vrgli noter še pet trupel nemških vojakov in več konjskih kadavrov ter razbitin vozov, ki so jih je ob begu iz Trsta zadela zavezniška letala. Iz Trsta so takrat bežali vsi zločinci, tudi najbolj zloglasna Collotijeva banda, ki je imela na vesti več tisoč ljudi. Gaetana Collottija so med begom ujeli italijanski partizani in ga skupaj s sedem mesecev nosečo ljubico na kraju samem, brez sojenja takoj ustrelili, njegovega pomočnika Maria Fabiana pa so ujeli naši partizani in ga v Bazovici, kamor je posebej za njega prišlo vojaško sodišče, obsodili na smrt. Po izvršitvi kazni ga ljudje niso hoteli pokopati na njihovem posvečenem pokopališču, zato so ga vrgli v Šoht, kot ta opuščeni premogovnik imenujejo domačini. In to je vse, vseh teh trinajst trupel, konjske kadavre in razbitine vozov so angleški inženirci tudi potegnili ven, kar je opisano na več desetih dokumentih, ki so shranjeni v osrednjem londonskem arhivu.
Spomenik ali pravi mavzolej na bazoviškem Šohtu pa ni postal spomenik miru, spomina tudi na tiste, ki so jih sami pobili, ampak so ga zabetonirali, da bi v njega skrili laži, ali še huje, da bi na teh lažeh naprej gojili in še razvijali svoj fašizem do nas bivših Ščavov, ki so se osvobodili in kar je najhuje, prav z vstopom v EU postali njim enakovredni. Svoj fašizem razvijajo tudi zato, da bi lahko ponovno uveljavili svojo gosposko vzvišenost. Sedaj hočejo postati žrtve. Na to, da oni niso žrtve, ampak krvniki, jih je te dni opomnila tudi njihova židovska skupnost, ne pa tudi naša država, češ vsi smo česa hudega krivi. Te vojne in 60 milijonov mrtvih ni bilo zaradi nas Slovencev, pa tudi ne zaradi Titovih tisoč ali dva jugoslovanskih komunistov.
Ob teh dejanjih in sedanjih razmerah ni druge rešitve, kot internacionalizacija tega primera, zahteve po izvajanju mirovne pogodbe iz Pariza, saj smo vendar mi del tistega zmagovitega zavezništva, ki je premagala fašizem, oni pa so po tem sporazumu dolžni to spoštovati. Zaveznike je treba opozoriti na izkrivljanje resnice, saj se tiče tudi njih in zahtevati sodni proces proti italijanskim vojnih zločinom, ki ni bil nikoli izpeljan, ob tem pa sodno zahtevati odprtje lažnih fojb.
Smo pač različni zmagovalci v vojni. Italijani ne govorijo o svojih zločinih, ki so jih počeli med vojno, pa tudi ne o tistih njihovih vojakih, ki so umirali na afriških bojiščih in tudi zavezniških taboriščih ob osvobajanju Italije. Pa so in to množično! Celo na tržaškem je zaradi zavezniškega bombardiranja med vojno umrlo okrog 800 ljudi. Zakaj tem še niso postavili niti ene male spominske plošče? Bo kdaj postavljena plošča dvema ubitima in dvajsetim ranjenim demonstrantom za priključitev k Jugoslaviji v Škedenju ali Ščedni, kot se je nekoč imenovala slovenska ribiška vas, ki je prerasla v del Trsta? Bo kdaj postavljena vsaj kakšna tabla ali smerokaz s tem slovenskim imenom?
Bojim se, da se bodo naši politiki šli prej klanjat Foibi di Basovizza, kot pa bodo v Trstu stale table s starimi slovenskimi imeni ulic. Se bo kdaj ta italijanski praznik spomina spremenil v dan opomina na grozote, ki so jih oni sami počeli drugim?
Slovenskim politikom, ki bi morali reagirati na naraščajoči fašizem v soseščini, ki se že preliva na našo stran pa apel: Čas je, da odločno pokažete svoj odnos do polpretekle zgodovine in evropske skupnosti, ki temelji na antifašističnih vrednotah!
Marijan Križman
Predsednik
ZZB NOB Slovenije
Celotno izjavo si lahko preberete tukaj.
Zgodovinski spomin in potvarjanje (zloraba) zgodovine
4. 2. 2020 |
Sporočilo za medije
Letos se bomo v Evropi in drugje po svetu spomnili 75. obletnice konca druge svetovne vojne, to je zmage sil zaveznikov nad silami osi, nosilci nacistične in fašistične ideologije. V skladu s kulturo negovanja korektnega in spoštljivega zgodovinskega spomina se bomo v ZZB spomnili znanih zgodovinskih dejstev o tej zmagi, na katerih temelji današnja Evropa, in o osvoboditvi našega naroda. Da je to potrebno in nujno, potrjujejo različne manipulacije, izkrivljanja, potvarjanja in zlorabe zgodovine za današnje politične potrebe, pa tudi dejstvo, da se po vsej Evropi in tudi v nekaterih drugih državah pojavljajo skupine, ki malikujejo spomin na oba totalitarizma, različne oblike sodobnega neofašizma in zgodovinski revizionizem.
- obletnica zmage nad nacizmom in fašizmom je priložnost za pošten in zgodovinsko korekten spomin na temelje odnosov v Evropi in svetu po drugi svetovni vojni. V ZZB smo kritični do Resolucije o pomenu zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope, ki jo je Evropski parlament sprejel septembra 2019. Menimo, da se moramo s preteklostjo sprijazniti in jo sprejeti takšno, kakršna je bila, v dobrem in slabem, in ne dovoliti, da bi obremenjevala sedanjost in skupno delovanje za prihodnost. Podpiramo verodostojno zgodovinopisje, ki je opora takim prizadevanjem – za to, da bi v EU in Evropi uresničevali projekti miru, solidarnosti, sodelovanja in ustvarjanja skupne blaginje. Obsojamo totalitarizem, njegove pojavne oblike v preteklosti in nič manj njegove današnje pojavne oblike. ZZB zavrača resolucijo in ocenjuje, da ni prispevek k objektivnemu zgodovinskemu spominu in celovitemu razjasnjevanju zapletenih zgodovinskih dejstev, okoliščin in odnosov v prejšnjem stoletju, odpravljanju napetosti, ki izhajajo iz polpretekle zgodovine, ter boljšemu medsebojnemu razumevanju, še najmanj pa prispevek k resnemu zgodovinopisju. Je bolj propagandni in politični dokument, ki kompleksno in tragično zgodovino 20. stoletja izkorišča za dnevnopolitične potrebe. Je žalitev spomina na vse tiste, ki so boj proti fašizmu in nacizmu razumeli kot boj za pravični svet, in tudi zanika zgodovino EU, ki je nastala na temeljih protifašističnega boja, kar je še danes eden od njenih ciljev.
Resolucija nesprejemljivo predstavlja vzroke za izbruh druge svetovne vojne, popolnoma pa ignorira zavezniško koalicijo in njeno zmago nad nacizmom in fašizmom v tej vojni. Tudi glasovanje o njej in glasovanje o Resoluciji OZN proti poveličevanju nacizma konkretno razkriva, da v EU ni enotnega pogleda o vzrokih za izbruh druge svetovne vojne. Zamenjuje vzroke in posledice zanjo, zamolčuje, kaj so bili dejanski interesi (gospodarski, politični, tudi razredni), ki so pripomogli k prvi in tudi drugi svetovni vojni, ki sta skupaj vzeli 125 milijonov človeških življenj.
Pakt Ribbentrop-Molotov, sicer tragična epizoda, ni tista točka v zgodovini, okoli katere je treba pisati resolucije o prihodnosti Evrope – če gledamo nanjo kot Evropejci. Druga svetovna vojna je bila vse kaj drugega kot le vprašanje »delitve« Poljske ali sovjetska zasedba oziroma aneksija pribaltskih držav. Evropo so si pred drugo svetovno vojno skupaj z nacisti in fašisti delile tudi druge »demokratične« države, ki so si skupaj z nacizmom in fašizmom tudi prisvajale tuja ozemlja. Povojna delitev Evrope na dva bloka pa je bila posledica povojnih delitev sveta med velikimi silami.
Resolucija neutemeljeno enači Sovjetsko zvezo z Nemčijo v krivdi za začetek druge svetovne vojne. V celoti pa zamolči nedvoumno velik prispevek sovjetske armade in prebivalstva k zmagi zavezniške koalicije, del katere je bila tudi Sovjetska zveza, nad nacifašizmom! S tem v celoti zamolči odgovornost tudi zahodnoevropskih držav za izbruh druge svetovne vojne. Prav tako nikjer izrecno ne govori o usodi slovenskega naroda, pa bi še kako morala: edini smo bili kot manjvreden narod obsojeni na izginotje, ki je med prvimi občutil nasilje fašizma in ki se je med prvimi v Evropi tudi uprl zlasti raznarodovanju (naj med številnimi protifašisti omenimo tržaško Borbo, pripadnike organizacije TIGR, ki jih številni v Italiji danes še vedno označujejo za teroriste). Tudi o tem resolucija molči – v imenu domnevnega zgodovinskega spomina.
Resolucija poziva, da bi morala tragična preteklost Evrope še naprej služiti kot moralni in politični navdih za soočenje z izzivi današnjega sveta. Pisana s selektivnim nizanjem dejstev kvečjemu pripomore k obujanju sovraštva. Zgodovine ne more predpisati nobena resolucija.
Marijan Križman
predsednik
Stališča predsedstva ZZB NOB Slovenije s prilogami (v celoti)
ZAMOLČANE ZGODBE ČRNE ROKE !
Zgodovinar Božo Repe v zadnji številki Mladine razkriva zamolčano zgodbo Črne roke, nekakšnega Gestapa slovenskega domobranstva, katere pripadniki so mučili in grozovito pomorili na stotine zavednih Slovenk in Slovencev. Njihovo dejavnost je aktivno podpirala tako RKC kot tedanja kvizlinška oblast. Današnje zgodovinopisje se terorju Črne roke izogiba, saj bi s tem pojasnili vlogo VOSa kot zaščitne enote NOB, ki je skladno z navodili zaveznikov, tako kot številne druge podobne organizacije odporniških gibanj po okupirani Evropi, opravljala atentate in likvidacije sodelavcev okupatorja, izdajalcev in zločincev. Črna roka Iz zgodovinskega spomina izbrisana morilska organizacija slovenskega domobranstva Žrtve so morili tudi v njihovih hišah, ponoči, na njih pa so puščali liste s sporočili o »njihovih grehih«. Zastopniki Cerkve, ki so pri nas dopustili, da so si borci za stari red nadeli videz borcev za krščanstvo, niso storili samo taktične napake, ampak so se težko pregrešili proti osnovnemu krščanskemu načelu. Njihovo ravnanje bi bilo škodljivo za religijo tudi tedaj, če bi bili z orožjem zmagali. Kdor širi ali brani krščanstvo z nasiljem, ta ga notranje razkraja« (teolog dr. Janez Janžekovič, Nova pot, št. 1-2, 1952, str. 16, citirano po Franček Saje, Belogardizem). Do danes se nobeden od neposredno iz proračuna plačanih raziskovalcev totalitarizmov ni lotil domobranske organizacije Črna roka. Desetine strani so napisane o »zločinskih komunistih« in še več o »zločinski« partizanski VOS, ki je dejansko v manjšem delu svoje dejavnosti izvajala tudi usmrtitve, njene glavne dejavnosti so bile obramba narodnoosvobodilnega gibanja, njegovega vodstva, obveščevalna in protiobveščevalna dejavnost – tudi za zaveznike – ter izvajanje najbolj tveganih akcij. Celo zgodovinarji, ki so tako rekoč vse življenje posvetili preučevanju domobranstva, Črno roko zgolj omenjajo. Seveda je mogoče reči, da ni dovolj gradiva. V knjigi dr. Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo iz leta 2003, ki šteje nekako za osrednje delo o tej temi, o Črni roki ne boste izvedeli veliko, vsaj neposredno ne. Posredno je omenjena v delu, kjer govori o obveščevalnem odseku Slovenskega domobranstva in početju vodje, stotnika Alberta Ilovarja, ki se sicer v različnih drugih navedbah pojavlja kot član Črne roke. Ilovar je ujetnike pogosto sam zasliševal in tudi »več kot 120 samovoljno obsojenih ujetnikov poslal posadki pri Sv. Urhu, kjer so večinoma izginili,« piše. Drugi naj bi bili napoteni k politični policiji pod vodstvom Lovra Hacina (prav tako verjetno člana Črne roke ali vsaj najtesneje povezanega z njo) ali v skrajni varianti k Nemcem, kjer pa jih je prav tako čakala puška ali v »milostni izvedbi« koncentracijsko taborišče. V zborniku Žrtve vojne in revolucije iz leta 2004, ki ga nekateri zgodovinarji štejejo za nekakšen »konsenz« stroke glede dogajanja med vojno, Mlakar v prispevku Krogi nasilja med Slovenci v vojnih letih 1941– 1945 Črno roko omenja v stavku ali dveh (pripisuje ji približno 70 smrtnih žrtev). Je pa ključen kontekst, v katerega jo postavi. Za partizansko gibanje pravi, da sta »VOS in zatem Ozna še v letu 1944 izvajali celo skupinske usmrtitve, pa je vendarle znotraj partizanskega tabora težišče represije nad domačim nasprotnikom prehajalo na sodni sistem«. To pripiše večji disciplini partizanskega tabora oziroma močni avtoriteti komunistične partije. Domobranstvo naj ne bi bilo tako enotno in organizirano in s tako močno avtoriteto, zato naj bi bilo v njem kljub splošnemu navodilu o strogem in energičnem, a ne surovem nastopu veliko več anarhije. To naj bi »omogočalo precej prostora za nedisciplino, za nelegalne in samovoljne postopke, vključno z likvidacijami ujetih partizanov ali t. i. terencev,« piše v knjigi Slovensko domobranstvo. Vendar avtor hkrati pravi, da je Rupnik »povsem samoumevno« odobril uničenje terencev zunaj ljubljanskega bloka in da domobrancem tudi »ni šlo v račun«, da so bile njihove enote dolžne vse ujetnike in vse aretirane po zaslišanju izročati Nemcem, saj je to po mnenju domobranskega vodstva povečevalo njihove možnosti, da se izognejo »zasluženi kazni«. Tako se po Mlakarju pojavijo »posamezni domobranski subjekti« (Sv. Urh, pobijanje sodelavcev OF, ki ga je izvajala enota Franca Fraklja (po drugih navedbah tudi člana Črne roke, op. p.)) in se začne »delovanje Črne roke, pri kateri sicer domobransko ozadje lahko samo predvidevamo«, ter še nekateri drugi »ekscesni dogodki«. Podobno beremo v knjigi Slovenska novejša zgodovina istega avtorja. Dr. Tamara Griesser Pečar v knjigi Razdvojeni narod Črno roko definira kot organizacijo, za katero so se »skrivale majhne, tajne teroristične skupine, ki so nasprotnike ogrožale, mučile in ubijale na podoben način kot komunistične organizacije«, in nato našteje nekaj političnih in vojaških skupin, iz katerih naj bi bili izhajali njeni pripadniki. Vsekakor pa je ne opisuje kot nekaj, kar naj bi pripadalo domobranstvu oziroma »tradicionalnemu taboru«. A nekaj dejstev je nespornih. Organizacija Črna roka je začela delovati jeseni 1943, njeni prvi zločini so zaznani na Jesenicah in v okolici Bleda, v Ljubljanski pokrajini je začela delovati marca 1944, pozneje tudi v drugih pokrajinah – na Štajerskem pa so, sicer neupravičeno, pogosto kar četnike poimenovali Črna roka. O nastanku obstajajo tudi drugačni podatki, tisti komisije za ugotavljanje zločinov in v omenjeni Škerlovi brošuri. V tem gradivu se, tudi kar zadeva program črnorokcev, zadeve pogosto mešajo s tedanjimi cilji četnikov, ostankov meščanskih strank, katoliške cerkve, domobranstva in t. i. sredine, osrednja točka je vsekakor boj proti komunizmu oziroma OF. Črna roka naj bi bila nastala februarja 1944, potem ko so se v Trstu sestali različni voditelji nasprotnikov partizanov (četniški in belogardistični) ter nemški častnik Himmler, Rupnikov predstavnik in še nekateri. Ta podatek izhaja iz gradiva Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. V publikaciji Mučeniška pot v svobodo iz leta 1946 (hrani jo Inštitut za novejšo zgodovino) sta obširno popisana dejavnost Črne roke in način izvajanja zločinov, v njej je tudi kakšnih pet ali šest pretresljivih fotografij umorjenih. Publikacija je seveda čustvena, izraz tedanjega časa, in Črno roko neposredno povezuje z gestapom kot »hlapčevsko družbo narodnih izvržkov«, ki je »opravljala morilske posle namesto gestapa«. To naj bi bila likvidatorska skupina, ki jo je plačeval gestapo. Na Primorskem so likvidacije Črne roke podtikali Italijanom, da bi se prikazali kot zaščitnike Slovencev. Hkrati publikacija navaja, da je nemška policija občasno zapirala črnorokce zaradi umorov in opravljala natančne preiskave teh. Bila je najsurovejši in najbolj sadističen izraz katoliške in domobranske ideologije. Utelešenje tistega, kar se je »teoretično« razvijalo od Mahniča in njegove delitve duhov konec 19. stoletja prek Mladcev in Stražarjev med obema vojnama in med vojno do domobranstva. Duhovnik dr. Anton Korošec na primer še v mirnem času ni imel nobenih zadržkov biti notranji minister in v tej funkciji obračunavati z nasprotniki (ne samo komunističnimi). Ali v avdienco sprejeti Punišo Račića in se pogovarjati z njim na predvečer dne, ko je ta v jugoslovanskem parlamentu postrelil predstavnike vrha Hrvaške kmečke stranke. Ali sodelovati v diktaturi – dokler so njemu in SLS na dvoru to dovolili. Ali še nekaj mesecev pred napadom na Jugoslavijo državo izdati, za Slovenijo od nacistov izposlovati nemški protektorat in sprejeti nacistični red. Če bodo le katoliško cerkev pustili pri miru in njemu in njegovi stranki pustili omejeno in nadzorovano oblast.
SF/SN
Umrl je Janez Stanovnik3. 2. 2020 |
V 98. letu starosti je umrl politik in državnik, pravnik, ekonomist, partizan, častni meščan Ljubljane in častni predsednik ZZB NOB Slovenije ter nosilec Partizanske spomenice 1941 Janez Stanovnik – Tine. Rodil se je 4. avgusta 1922 v Ljubljani. V letih 1984 – 1988 je bil član predsedstva Socialistične republike Slovenije, od leta 1988 do 1990 pa predsednik predsedstva SR Slovenije. V letih 1952 – 1956 je bil ekonomski svetovalec jugoslovanske misije pri združenih narodih, od leta 1967 pa do upokojitve leta 1982 je bil izvršni sekretar Ekonomske komisije OZN za Evropo v Ženevi. Od leta 2003 do 2013 je bil predsednik ZZB NOB Slovenije. Ko je vodil organizacijo, se je ta iz Zveze združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije preimenovala v Zvezo združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Bil je član OF. Leta 1942 je odšel v Polhograjske dolomite k partizanom. Med vojno je opravljal večinoma politčne funkcije. Na Notranjskem je deloval kot inštruktor OF. Na Kočevskem zboru oktobra 1943 je bil izvoljen za člana SNOO. Konec druge svetovne vojne je dočakal v Beogradu kot šef kabineta Edvarda Kardelja s katerim sta se leta 1947 udeležila Pariške mirovne konference.
Pobuda Zveze borcev varuhu človekovih pravic zaradi razveljavitve sodbe Leonu Rupniku!24. 1. 2020 |
Predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman se je 24. januarja 2020 s pobudo obrnil na varuha človekovih pravic Republike Slovenije g. Petra Svetino. Ta se navezuje na pred nedavno razveljavljeno sodbo domobranskemu zločincu Leonu Rupniku. »Z odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je bilo prizadeto dostojanstvo članic in članov Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Gre za najstarejšo in največjo veteransko organizacijo v Sloveniji, ki združuje nekdanje borce in udeležence NOB, taboriščnike, njihove sorodnike in simpatizerje. Naše članstvo se zaradi odločitve sodišča počuti prizadeto. Na naš naslov tedensko prihajajo ogorčenja članstva, ki pričakuje ukrepanje. Čeprav je naša organizacija edina tovrstna v Sloveniji, ki zastopa to zgodovinsko obdobje, v ta postopek pred sodiščem nismo bili vključeni, niti vprašani za mnenje. Zato se na vas obračamo s pobudo, da se kot varuh človekovih pravic, v skladu s pristojnostmi, vključite v postopek in ne dopustite, da bi se v Sloveniji častila kolaboracija z okupatorjem. Takšna dejanja so za sodobno in demokratično Evropo, ki je zgrajena na temeljih protinacifašizma, nezaslišana!« Pobudo lahko v celoti preberete TUKAJ.
Da se nikoli ne pozabi in ne ponovi!
27.1. svetovni dan spomina na žrtve holokavsta.
|
NAPOVEDNIK
Postani član
Spoštujem slovenski duh uporništva proti vsem tujim zavojevalcem v vsej slovenski zgodovini.
Sponzorji